Month: december 2020

Želela sem si isti parket, kot sta ga je imela moja stara starša

Vedno, ko me nekdo vpraša za mojega dedka ali babico se izrazim, da sta to bila moja dva stara starša, mogoče me kdo ne razume, jaz pa še kako dobro vem, kako sta si zaslužila to ime. Danes imam v hiši isti parket, kot sta ga imela v hiši onadva. Onadva sta zame bila vse, kar si kot otrok lahko želiš. Imela sta me neizmerno rada, znala sta me objeti, vedno sta skrbela zame, moje otroštvo je bilo zaznamovano z njima. Prav zato jima rečem stara starša, ker sta mi bila kot starša.

Ta sreča med nami je bila povezana, eden brez drugega nismo mogli, ko sem bila že odrasla, sta me vedno pričakovala in komaj čakala, da pridem k njima. Danes, če bi imela možnost bi k njima prišla še večkrat, čeprav sem bila res veliko pri njima. Onadva sta imela zame najlepši možen parket in ko sem jaz opremljala svojo hišo, sem hotela čisto isti parket, da bi me vedno spominjal na njiju. 

Ko smo v naši hiši naredili parket, sem jaz rekla, da je to srce hiše. Mojih starih staršev ni bilo več, spomini so ostali za vedno, a vseeno sem potrebovala nekaj več in to sem tudi dobila, dobila sem moj parket, ki je bil identičen njihovemu.

Vsak ima svoje želje pri opremljanju hiše, tako sem imela želje tudi sama, zakaj sem se tako odločila, sem točno vedela, ker me bo parket vedno spominjal na lepe čase, ko sem nekoč daleč nazaj letala po enakem parketu.

Mojemu možu je bila ideja lepa, notranjo opremo hiše je prepustil popolnoma meni, tako da sem imela čisto proste roke. Na koncu je hiš dobila en topel pridih, parket je naredil tisto piko na i, ki jo je hiša potrebovala.

Zaradi omega 3 bi najraje živel na obali

Sem človek, ki obožuje mediteransko prehrano in tukaj, ko jaz živim, ne moreš dobiti takšne hrane. Kako zelo bi bil srečen, če bi živel na obali, kjer bi imel takšno hrano na dosegu roke, obožujem granatna jabolka, kaki, kivi, ribe, ki imajo potrebni omega 3, ampak kaj, ko pri nas te hrane ni. Brez heca sem že neštetokrat premišljeval, da bi naredil ta velik korak, dokler sem se mlad, brez družine, da bi šel živet na obalo.

Ker imam tukaj hiši in službo je to seveda zelo težko. Ni vsak zmožen pustiti vse skupaj in začeti čisto znova, a mene obala tako vleče, tukaj, ko si v trgovini kupim ribe, po moje dobim omega 3 v tako majhnih količinah, da se niti ne splača. Pogrešam tiste obmorske ribarnice, nasade oljk, kakijev in kivijev, ne vem, če bom jaz res zdržal v teh krajih, sem drugačen, kot da ne spadam sem, a vendar je to en velik korak, ki ne vem, če bi si ga upal narediti sam, po eni strani bi bilo veliko lažje v dvoje.

Ko pa si bom enkrat tukaj ustvaril družino, potem bom lahko šel po omega 3 samo še v času dopusta, ker bo selitev nemogoča, otroci gredo v šolo, služba prinese določen krog ljudi, vedno starejši bom in ne bo se mi več ljubilo delati takšnih velikih sprememb. Sedaj imam čas, to si govorim skozi, a s ne upam. Kako lepo je življenje doli, tega se zavedam, ribarnica, omega 3, morje, plaža, življenje je bolj umirjeno, le kaj me drži, da ne naredim tega koraka. Lahko bi šel dol kot podnajemnik in si tukaj pustil hišo, da bi se lahko vrnil kadarkoli. Za zdaj ostajam tukaj, omega 3 dobivam preko tablet, ker v prehrani tega ni dovolj, vitamine pa v sadju, ki raste pri nas.

Pojavil se mi je ganglion, nekakšna podkožna tvorba, ki me je precej prestrašila

Že nekaj časa nazaj sem čutil neko spremembo na zapestju, pa nisem polagal neke pozornosti, ker me čez dan ni oviralo, ko pa sem prišel na fitnes, pa skoraj nisem mogel prav dvigovati uteži, ker me je ta mala bulica nervirala. Ko sem zapestje pokazal enemu na fitnesu, mi je takoj povedal, da gre za ganglion, če bom imel srečo, mi bo počil sam, če ne pa bomo moral do zdravnika. Začel mi je govoriti, da si lahko počim sam, ampak jaz si tega nisem upal, zato sem raje obiskal zdravnika, saj še vedel nisem točno, če gre res za ganglion, ali pa je je to kaj drugega.

Ja, tudi zdravnik mi je potrdil, da gre za ganglion in da naj sam povem, kakšno zdravljenje želim, punkcijo ali operativni poseg. Kako naj sedaj jaz v teh parih minutah odločim, ker nisem zdravnik, kaj je naj boljše zame. Res sem bil jezen. Rekel sem, če bi šlo z punkcijo bi mi bilo bolj všeč. Tako je zdravnik napisal napotnico za punkcijo, ko sem to povedal na fitnesu so mi rekli, da to ni ravno dobra izbira, ker ti lahko ganglion ponovno zraste. 

Kako pa naj si potem pomagam? Bil sem čisto zmeden. Potem pa mi je prijatelj rekel, da naj si na ganglion počim z knjigo. To pa je bilo spet nekaj novega. Tako so me naslednjič, ko sem prišel na fitnes čakali, da mi počijo ganglion s knjigo. Jaz sem bil tako prestrašen, kaj se grejo, a hkrati si res nisem želel punkcije ali operacije. Takrat sem se prepričal, da bom dal to roko na mizo, oni pa naj počno kar hočejo, kajti slabše ne more biti.

Kar naenkrat sem začutil knjigo na roki, zapeklo me je in je ganglion je izginil, ker je počil. Kdo bi si mislil, da je to res in da je ta tehnika izvedljiva.