Želela sem si isti parket, kot sta ga je imela moja stara starša

Vedno, ko me nekdo vpraša za mojega dedka ali babico se izrazim, da sta to bila moja dva stara starša, mogoče me kdo ne razume, jaz pa še kako dobro vem, kako sta si zaslužila to ime. Danes imam v hiši isti parket, kot sta ga imela v hiši onadva. Onadva sta zame bila vse, kar si kot otrok lahko želiš. Imela sta me neizmerno rada, znala sta me objeti, vedno sta skrbela zame, moje otroštvo je bilo zaznamovano z njima. Prav zato jima rečem stara starša, ker sta mi bila kot starša.

Ta sreča med nami je bila povezana, eden brez drugega nismo mogli, ko sem bila že odrasla, sta me vedno pričakovala in komaj čakala, da pridem k njima. Danes, če bi imela možnost bi k njima prišla še večkrat, čeprav sem bila res veliko pri njima. Onadva sta imela zame najlepši možen parket in ko sem jaz opremljala svojo hišo, sem hotela čisto isti parket, da bi me vedno spominjal na njiju. 

Ko smo v naši hiši naredili parket, sem jaz rekla, da je to srce hiše. Mojih starih staršev ni bilo več, spomini so ostali za vedno, a vseeno sem potrebovala nekaj več in to sem tudi dobila, dobila sem moj parket, ki je bil identičen njihovemu.

Vsak ima svoje želje pri opremljanju hiše, tako sem imela želje tudi sama, zakaj sem se tako odločila, sem točno vedela, ker me bo parket vedno spominjal na lepe čase, ko sem nekoč daleč nazaj letala po enakem parketu.

Mojemu možu je bila ideja lepa, notranjo opremo hiše je prepustil popolnoma meni, tako da sem imela čisto proste roke. Na koncu je hiš dobila en topel pridih, parket je naredil tisto piko na i, ki jo je hiša potrebovala.

Zaradi omega 3 bi najraje živel na obali

Sem človek, ki obožuje mediteransko prehrano in tukaj, ko jaz živim, ne moreš dobiti takšne hrane. Kako zelo bi bil srečen, če bi živel na obali, kjer bi imel takšno hrano na dosegu roke, obožujem granatna jabolka, kaki, kivi, ribe, ki imajo potrebni omega 3, ampak kaj, ko pri nas te hrane ni. Brez heca sem že neštetokrat premišljeval, da bi naredil ta velik korak, dokler sem se mlad, brez družine, da bi šel živet na obalo.

Ker imam tukaj hiši in službo je to seveda zelo težko. Ni vsak zmožen pustiti vse skupaj in začeti čisto znova, a mene obala tako vleče, tukaj, ko si v trgovini kupim ribe, po moje dobim omega 3 v tako majhnih količinah, da se niti ne splača. Pogrešam tiste obmorske ribarnice, nasade oljk, kakijev in kivijev, ne vem, če bom jaz res zdržal v teh krajih, sem drugačen, kot da ne spadam sem, a vendar je to en velik korak, ki ne vem, če bi si ga upal narediti sam, po eni strani bi bilo veliko lažje v dvoje.

Ko pa si bom enkrat tukaj ustvaril družino, potem bom lahko šel po omega 3 samo še v času dopusta, ker bo selitev nemogoča, otroci gredo v šolo, služba prinese določen krog ljudi, vedno starejši bom in ne bo se mi več ljubilo delati takšnih velikih sprememb. Sedaj imam čas, to si govorim skozi, a s ne upam. Kako lepo je življenje doli, tega se zavedam, ribarnica, omega 3, morje, plaža, življenje je bolj umirjeno, le kaj me drži, da ne naredim tega koraka. Lahko bi šel dol kot podnajemnik in si tukaj pustil hišo, da bi se lahko vrnil kadarkoli. Za zdaj ostajam tukaj, omega 3 dobivam preko tablet, ker v prehrani tega ni dovolj, vitamine pa v sadju, ki raste pri nas.

Pojavil se mi je ganglion, nekakšna podkožna tvorba, ki me je precej prestrašila

Že nekaj časa nazaj sem čutil neko spremembo na zapestju, pa nisem polagal neke pozornosti, ker me čez dan ni oviralo, ko pa sem prišel na fitnes, pa skoraj nisem mogel prav dvigovati uteži, ker me je ta mala bulica nervirala. Ko sem zapestje pokazal enemu na fitnesu, mi je takoj povedal, da gre za ganglion, če bom imel srečo, mi bo počil sam, če ne pa bomo moral do zdravnika. Začel mi je govoriti, da si lahko počim sam, ampak jaz si tega nisem upal, zato sem raje obiskal zdravnika, saj še vedel nisem točno, če gre res za ganglion, ali pa je je to kaj drugega.

Ja, tudi zdravnik mi je potrdil, da gre za ganglion in da naj sam povem, kakšno zdravljenje želim, punkcijo ali operativni poseg. Kako naj sedaj jaz v teh parih minutah odločim, ker nisem zdravnik, kaj je naj boljše zame. Res sem bil jezen. Rekel sem, če bi šlo z punkcijo bi mi bilo bolj všeč. Tako je zdravnik napisal napotnico za punkcijo, ko sem to povedal na fitnesu so mi rekli, da to ni ravno dobra izbira, ker ti lahko ganglion ponovno zraste. 

Kako pa naj si potem pomagam? Bil sem čisto zmeden. Potem pa mi je prijatelj rekel, da naj si na ganglion počim z knjigo. To pa je bilo spet nekaj novega. Tako so me naslednjič, ko sem prišel na fitnes čakali, da mi počijo ganglion s knjigo. Jaz sem bil tako prestrašen, kaj se grejo, a hkrati si res nisem želel punkcije ali operacije. Takrat sem se prepričal, da bom dal to roko na mizo, oni pa naj počno kar hočejo, kajti slabše ne more biti.

Kar naenkrat sem začutil knjigo na roki, zapeklo me je in je ganglion je izginil, ker je počil. Kdo bi si mislil, da je to res in da je ta tehnika izvedljiva.

Zamenjali smo vhodna vrata za ALU vrata

Živeli smo v bloku in imeli čisto navadna vhodna vrata. Nihče se sploh z tem ni obremenjeval, dokler nam sosed ni povedal, da je v sosednjem bloku nekdo kradel in vdrl v stanovanje. Potem seveda takoj začneš študirati nase, tako smo takrat kupili nova ALU vrata, ker se enostavno nismo počutili varne.

Nekako se nismo nikoli bali, naša soseska je bila mirna, zato verjetno tudi nismo nikoli razmišljali, da imamo zelo slaba vhodna vrata in da bi bilo dobro, da jih zamenjamo. No, potem pa ti nekdo  pove takšne primer in še kako hitro se odločiš, mi smo se za ALU vrata in ni nam žal. Edino, ko so bila montirana, smo se vprašali, zakaj smo tako dolgo čakali, da jih nismo zamenjali že prej.

Moram priznati, da je moj mož bolj poredko doma in vse skupaj je na mojih ramenih, on ne dela skoraj nič in seveda so bila potem stara vhodna vrata, saj to je delo moškega, da vidi, da so vrata slaba, da jih menja in da izbere kvalitetna vrata. Tudi sedaj se nisem mešala, ko je izbral ALU vrata, ker se mi je zdelo prav, da moški odloči in se pozanima katera vrata so kvalitetna, dobra in varna in če je on izbral ALU vrata, potem že morajo biti dobra. Vsekakor pa so boljša od tistih prej. 

Najlepše pri vsem tem pa je, da sem se jaz počutila sedaj veliko bolj varno, ker smo imeli nova ALU vrata, ko njega ni bilo doma, kajti marsikdo je že vedel ,da sem pogosto sama z otroki in ta občutek mi ni bil prijeten. No, sedaj imam ALU vrata in se ne rabim ničesar bati, saj imajo dobro zaklepanje in so precej masivna. Tako, da smo v stanovanju varni in se tako tudi počutimo. Če menjujete vrata, se vsekakor splača iti pogledat ALU vrata, ker so res lepa, moderna in dobra. 

Moj pogled ni več lep, operacija vek bi to spremenila

Odkar se spominjam, se spominjam mojih lepih oči, res sem vedno bila ponosna na svoje oči, imela sem velike, lepe, zelene oči z velikimi trepalnicami, danes pa so veke tako povešene, da bi samo operacija vek to popravila. Z leti enostavno nisem polagala pozornosti nato. Vseeno sem imela v glavi, da so moje oči lepe, še vedno sem skrbno skrbela, da so bile moje trepalnice vedno lepo namazane a lep pogled je izginjal z leti, vse manj sem imela lepe oči, lep pogled, bil je bolj povešen in zaskrbljen, ja, prav operacija vek bi mi prav prišla. 

En dan pa sem dobesedno spoznala, da bi mi še kako prav prišla operacija vek, ker so se moje veke zelo povesile, malo sem bila kriva sama, ker sem velikokrat tako povešeno gledala, malo pa je vse skupaj dedno. Ta dan nisem bila vesela, kajti spoznala sem, da moje oči niso več moj adut na telesu, na kar sem bila vedno ponosna. Moj pogled ni bil več tako lep, te povešene veke so naredile svoje, bolj kot sem jih gledala, bolj sem bila jezna. Kar naenkrat spoznaš, da nisi takšen, kot si mislil da si, to je žalostno in jaz sem bila ta dan žalostna, operacija vek bi bila edina rešitev zame, da bi bila spet srečna in zadovoljna z svojim pogledom.

Kako resnično, ko sem vedno gledala svojo barvo oči in dolge trepalnice, nisem pa videla, da so se veke povesile. Danes mi je čudno, da nisem tega videla že prej in imam željo, da bi si to operirala, ker si lahko. Stopila bom do zdravnika in vprašala za nasvet, kako in kaj poteka operacija vek, ali bi si to lahko naredila in kakšna je moja situacija, kajti če je operacija vek možna, si bom to definitivno naredila, ker hočem svoj lepi pogled nazaj, kot sem ga imela vedno. 

Zakaj je plastika boljša kot aluminij, ko govorimo o izdelavi ohišja?

Na vprašanje zakaj je plastika boljša kot aluminij smo morali odgovoriti v našem podjetju, ko smo razmišljali kateri material bi uporabili pri izdelavi posebnih ohišij za nadzor delovnega časa. To so ohišja, ki jih običajno vidite na vhodu v kakšno poslovno stavbo. Seveda smo najprej razmišljali, da bi moralo tako ohišje izgledati prestižno, zato smo takoj začeli razmišljati o tem, da bi bilo ohišje narejeno iz pločevine ali aluminija. Toda tu smo naleteli na težavo v obliki cene in pa težavne obdelave, toda smo v podjetju bili še vedno mnenja, da bi lahko uporabili aluminij, ki bi dal izdelku tisti vrhunski izgled. Toda pozabili smo na to, da za delovanje našega terminala potrebujemo tudi NFC propustnost, ki pa jo žal v primeru uporabe aluminija nimamo.

In zato je bila za izdelavo našega terminala uporabljena plastika, ki smo jo uporabili prav zaradi odlične NFC propustnosti. Toda ne glede na to, da smo se morali odločiti za malo manj prestižen material, pa tudi pri plastiki nismo iskali bližnjic. Že ob prvem srečanju s podjetjem, ki brizga plastiko smo se dogovorili, da mora naš terminal tako po izgledu, kakor tudi po otipu ponujati uporabnikom občutek prestižnosti.

Podjetje nam je predstavilo več rešitev, kjer je bila uporabljena plastika tega vrhunskega izgleda in otipa, mi pa smo si le izbrali primerke, ki so nam bili všeč ter seveda barvo, ki bi delovala vrhunsko v primeru našega terminala.

In kaj lahko rečem danes, ko gledam na to pot nazaj? Lahko rečem le to, da je za nas plastika bila definitivno boljša rešitev kot aluminij, saj smo v podjetju dosegli, da našim strankam ponujamo vrhunski terminal, ki tako tudi izgleda in na koncu, ki tako tudi deluje.

 

V službi so mi kompresijske nogavice še kako pomagale

Moje delo je stoječe, delam v trgovini in ker več ur na mestu stojim, so mi kompresijske nogavice v oporo. Sprva nisem niti pomislila na njih, potem pa mi je ena stranka rekla, da si je ravno kupila kompresijske nogavice, ker večina časa stoji. Takrat sem začela premišljevati tudi sama, da pa to ne bi bilo slabo.

Kaj dobrega naredijo kompresijske nogavice:

  • V bistvu potiskajo kri iz nog nazaj k srcu,
  • boljši pretok po venah,
  • prepreči otekanje, utrujenost nog,
  • preprečijo krčne žile,
  • preprečijo boleče noge.

Ko sem vse to prebrala in ker imam željo imeti tudi kot starejša še naprej lepe noge, sem si kompresijske nogavice kupila, nisem si kupila močne kompresije, tisto začetno, ki stisne najmanj, saj nekih težav še nisem imela. Tako sem jih občasno v službo oblekla in res sem čutila razliko, kako so bile moje noge, ko nisem nosila kompresijske nogavice in kako potem ko sem jih. 

Če ne bi takrat gospa prišla v mojo trgovino, še danes ne bi poznala kompresijske nogavice, tako pa jih nosim že kar lepi čas in se obrestuje. Moje noge niso boleče, kakor da sem tudi manj utrujena, ne vem kako bi to vplivalo, ampak meni se je utrujenost zmanjšala, od kar jih nosim. Seveda bi lahko bila tudi brez njih in veliko žensk je, a kaj če imaš možnost, da poskrbiš preventivno za svoje zdravje zakaj ne bi. Sama vedno gledam tako, da nihče ne bo poskrbel za vaše zdravje bolj, kot pa boste to sami. Zato le pazite na svoje noge in če imate stoječe delo, sedeče delo, trenirate ,potujete, potem vam bodo kompresijske nogavice še kako prav prišle, ker bodo na vaše vene, žile, delovale dobro in tako vplivale na vaše boljše počutje. Če želiš biti zdrav, moraš nekaj narediti za to in biti spoštljiv do svojega telesa.