Ta trenutek je sprehod več kot obvezen
Nujno se moram spet navaditi, da grem vsak dan na sprehod, saj sem kar malce pozabila na to. Kašen mesec nisem bila niti enkrat in prav nič kaj dobro mi ni to naredilo. Zadnja dva tedna se sklicujem na dež, ker je neprestano padal, meni pa niti najmanj ni bilo do tega, da grem v dež. Kadarkoli je takšno vreme, bi najraje sem spala. Saj vem, da bi ravno takrat morala ven na zrak, ampak ne zmorem.
Ker sem posledično tako zelo lena, ker nisem bila nič zunaj na svežem zraku, sem tudi precej lena za vse ostale stvari. Prav nič se mi ne da. Pa še vem, da bo trajalo kar nekaj časa, preden bom spet malce bolj pri energiji. Običajno traja nekaj dni, da se pravzaprav opazi kakšna razlika, potem pa še kakšen teden ali dva, da sem spet na zeleni veji. Upam, da se čim prej zbudim iz te lenobne hipnoze, ker ni najbolj produktivna.
Še dobro, da je vreme mnogo lepše in je mnogo boljši užitek iti na sprehod kakor prej. Poleti je bilo prevroče, saj smo imeli pekel namesto poletja. Kadarkoli sem bila zunaj predolgo, sem bila še bolj utrujena, ko sem prišla nazaj. Bolj mi je odgovarjalo, da sem šla na kolo kakor pa, da hodim, ker je na kolesu vsaj malce pihljalo. Sedaj je temperatura ravno pravšnja za oboje, ampak vseeno ta trenutek preferiram hojo pred kolesom. Že tako doma samo sedim in je nogo bolje, da malce več hodim. Če bi imela malce več časa, bi zagotovo dvakrat na dan hodila, pa ga žal nimam.
