Ali je kompost odpadek ali gre res za naravno bogastvo?
V mnogih primerih je kompost razumljen kot kup odpadkov, zaradi česar biološke ostanke pogosto napačno označujemo za smeti. A sodobno razmišljanje nas usmerja od linearnega modela porabi–zavrzi h kroženju snovi – k načelu »vrni naravi«. Zato je kompost pravzaprav simbol trajnostnega razmišljanja. Ključno vprašanje je, zakaj zavržemo nekaj, kar lahko zemljo naredi bolj rodovitno.
Namreč, kompost je naravni proces razgradnje organskih snovi, pri katerem sodelujejo mikroorganizmi, zrak in vlaga. Gre za pretvorbo kuhinjskih in vrtnih ostankov v hranilno bogat humus. Pomembno je ločiti med gnitjem in pravilnim kompostiranjem. kompost ni le gnojilo, temveč tudi izboljševalec tal.
Na kompost sodijo ostanki sadja in zelenjave, kavna usedlina in čajne vrečke, pokošena trava, listje ter zdrobljene jajčne lupine; v nekaterih primerih tudi papir brez barvil in plastike. Na kompost pa ne sodijo kuhano meso, mlečni izdelki, olja in maščobe, pa tudi plastika, kovine in steklo. Izognimo se tudi bolezensko okuženim rastlinam, pepelu in premogu.
Pri kompostiranju pogosto delamo napake: masa ima premalo zraka in zato neprijetno vonja; lahko je preveč mokra ali presuha; razmerje med zelenim in rjavim materialom je neuravnoteženo; plasti mešamo preredko, rezultate pa pričakujemo prehitro. Z uspešnim kompostiranjem zmanjšamo količino gospodinjskih odpadkov, naravno izboljšamo strukturo tal ter povečamo zadrževanje vlage v zemlji. Tako je manj potrebe po umetnih gnojilih, hkrati pa podpiramo mikrobiološko življenje v tleh.
V mestih sta vse bolj priljubljena kompostiranje na balkonih in skupnostni kompostniki v urbanih naseljih, kar pomembno prispeva k samooskrbi. Povezava med kompostiranjem in zmanjševanjem ogljičnega odtisa je neposredna.
Na koncu to pomeni nižje stroške odvoza bioloških odpadkov, prihranek pri nakupu substrata ter dolgoročno izboljšano kakovost pridelka, zato je lahko kompost tudi naložba v rodovitnost tal.